Raziskava Univerze Notre Dame odkriva, da na ljudi najmočneje vplivata dve sestavini bogoslužja: homilija in glasba. V celoti dobro pripravljena liturgija lahko zbranim vero krepi in jo prisvoji, tudi z glasbo. Dobra glasba bo poživila vero, slaba glasba pa posameznikovo vero lahko oslabi. Dobra glasba pri bogoslužju prispeva k »svetemu vzdušju« maše. Med zbiranjem mora glasba uvajati zbrane v vzdušje češčenja. Pri oznanjevalnem delu maše glasba neposredno oznanja Božjo besedo, posebej s psalmom z odpevom. Med evharističnim delom mora glasba udeležencem pomagati k pozornosti na osrednjo skrivnost Kristusove navzočnosti v lomljenju kruha. Pri odslovitvi je glasba ključnega pomena. Poživljajoča, živahna pesem služi za »izstrelitveno ploščad« odposlanja mladih. Vir: Plug-in to Life, 24

Liturgična glasba in slavilna duhovno-ritmična glasba se med seboj tudi nekoliko razlikujeta.

1) Liturgična glasba naj pri maši uvaja v skupno molitev, zbuja enotnega duha občestva, podpira dejavno sodelovanje zbranih ... pri glavnih mašnih spevih (Gospod, usmili se, Slava, Vera, Očenaš, Jagnje Božje) sme uporabljati uglasbeno nespremenjeno mašno besedilo v domačem ali latinskem jeziku.
Psalma med berili ni mogoče nadomestiti s poljudno pesmijo ali drugim besedilom, če pa je predviden poljuden odpev, naj za kitice ostane svetopisemsko besedilo. Dejansko je liturgična glasba lahko zelo različna po poreklu: sodobna ritmično-duhovna, klasična, koralna, gospel, latino, reggae, rock, le treba je presoditi, ali ima v svoji kulturi poteze svetega; mora se razlikovati od povprečne /po/svetne glasbe in naj ne spominja nanjo (priredbe svetnih uspešnic za bogoslužno rabo niso zaželjene, ker nosijo s seboj izrazit naboj profanosti - /po/svetnosti).
Vsaka duhovno-ritmična in slavilna glasba še ni tudi liturgična, zlasti, če ne sledi postavljenim zahtevam in ciljem v službi liturgije.

2) Slavilna glasba tudi ima nalogo uvajanja v duha češčenja in slavljenjaje, vendar je bolj prosta glede besedil in spevov. Potek slavljenja je poljuden in - kot pravijo nekateri glasbeniki - naj bo nenačrtovan, torej spontan. Bistvo te glasbe je, da nastane iz srca molilca v konkretni situaciji in kulturnem okolju.
Vsaka duhovno-ritmična glasba še ni krščansko-slavilna, zlasti, če ne prinaša živega veselega oznanila odrešenja.

3) Duhovno-ritmična glasba je lahko končno tudi skorajda sama sebi namen in niti v službi bogoslužja niti slavljenja Boga v polnem pomenu. Primer zanjo so epske pesmi, kadar pripovedujejo svoj motiv brez jasnega odnosa do stvari oziroma Stvarnika ... pod to  zvrstjo nastajajo tudi sodobne poljudno duhovne ljubezenske pesmi.

Tako liturgična kot slavilna glasba sta namenjeni tudi poslušanju, slavljenju Boga, molitvi. Toda ni dovolj ostati pri poslušanju, ni dovolj peti z ustnicami, ploskanjem, vzklikanjem, kriljenjem z rokami ali zibanjem z zaprtimi očmi - glasba naj človeku pomaga vstopiti v duha molitve in slavljenja:

• zaupaj se Bogu (tudi z lastnimi besedami in vzdihi), mu prisluhni, ga vabi v vsakdanje življenje, služenje, pričevanje, svoje radosti in stiske, igro in dolžnosti ... in končno Boga sprejemaj v bližnjem, ljudi prinašaj v molitvi pred Gospoda in jih vabi v Njegovo bližino tudi v živo ...