Rojena: 23. aprila 1522 v Firencah
Umrla: 1. februarja 1590

Goduje 4. 2.



Sandarina (to je njeno krstno ime) se je rodila v bogati plemiški družini v Firencah leta 1522. Zaradi zgodnje materine smrti jo je vzgajala teta – benediktinska redovnica. Tako se je že kot otrok navdušila nad redovniškim življenjem in kljub prepričevanju očeta, naj se poroči, kot trinajstletna vstopila v samostan dominikank v Pratu. Tam je dobila redovno ime Katarina.

SKOZI TRPLJENJE JE VSTOP V SKRIVNOST ODREŠENJA
Kmalu po vstopu v samostan je zbolela in še nekaj let po tem bolehala. Z mislijo Nanj je svoje bolečine pogumno prenašala in skozi trpljenje jo je Jezus hitro peljal po poti popolnosti. A ni bila deležna le trpljenja, ampak je po njem prejemala velike milosti. Njena zamaknjenja so bila velikokrat razlog, da je zamujala na skupna srečanja sester in zato so jo te najprej imele za leno in zaspano. To se je dolgo ponavljalo, tako da so ji celo zagrozile, da jo bodo vrgle iz samostana.

Katarina se je trudila, da bi svoja zamaknjenja in posebne milosti skrila. Vendar je po tem, ko je že drugič nenadno ozdravela, to pri sestrah vzbudilo začudenje in prepoznale so njene izredne kreposti. Kmalu je postala učiteljica novink, pri tridesetih letih pa predstojnica samostana, kar je ostala do svoje smrti.

DELEŽNA GOSPODOVEGA TRPLJENJA
Prvih izrednih milosti je bila sv. Katarina deležna že pri dvajsetih letih. Od februarja 1542 pa do leta 1554 je v zamaknjenju vsak teden od četrtka opoldne do petka popoldne videla trpečega Kristusa in na sebi doživljala njegovo trpljenje. Dobila je tudi stigme (Kristusove rane) na rokah in nogah, iz katerih je krvavela in zaradi ran veliko trpela, odtis Kristusove trnove krone pa jo je spremljal celo življenje. Večkrat je bila tudi skrbno strokovno pregledana, če ne gre pri tem za prevaro, a vedno znova so ugotovili, da o prevari ni sledu.

PRENEHANJE STIGEM
Gospod je po njej delal velika dela. Ljudje so, ko se je glas o vsem tem razširil, trumoma prihajali v mesto Prat, da bi jo videli, in ob pogledu nanjo so se spreobračali. Kljub zamaknjenjem pa je sveta Katarina svoje delo prednice opravljala z vso skrbnostjo in materinsko ljubeznijo. Občutek odgovornosti jo je vodil k želji, da si je želela, da bi izredne milosti prenehale, množice so namreč prinašale tudi nemir vanjo in v njeno redovno skupnost. Katarina se je nenehno umikala in se skrivala pred ljudmi, a to jih ni odvrnilo, zato je sama in skupaj s svojimi sestrami molila in prosila, da bi zamaknjenja prenehala in da bi ji Bog vzel vidna znamenja njegovih ran (stigme). Molitev je bila uslišana leta 1554.

DAROVI VIDENJA
Vendar pa se je tudi po tem, ko so se zamaknjenja prenehala, glas o njej še naprej širil in k njej so prihajali mnogi, tako duhovniki kot laiki, in jo prosili za nasvet in tolažbo. S tistimi, ki je niso mogli obiskati, si je sv. Katarina dopisovala. Med njimi je bil tudi Filip Neri (goduje 26. maja), ki je bival v Rimu. Čutila sta sorodnost duš in želela sta se tudi osebno spoznati. Vendar pa Katarina ni mogla zapustiti samostana, prav tako pa Filip ni mogel na pot v Prat. Bog je tu posegel na poseben način in sv. Katarina se je po čudežu bilokacije prikazala pri njem in se z njim pogovarjala, ne da bi zapustila samostan v Pratu. Enako se je prikazala sv. Magdaleni Pazziški. Sv. Karla Boromejskega (goduje 4. novembra) pa je opozorila, da se nanj pripravlja napad in ga tako obvarovala smrti.

UVID V BOŽJO LOGIKO
Dopisovala si je tudi s svojimi domačimi, jih tolažila in spodbujala h krščanskemu življenju. Ob bolezni njene polsestre je v enem izmed pisem svoji mačehi napisala: »On dopušča take stiske in bridkosti zato, da bi nas odtrgal od našega nagnjenja do sveta in razodel nad nami svoje usmiljenje. Saj vem, da Ga ljubite in ste mu vdani; vendar naj vas žalost še tesneje združi z Njim. Vrgel vas je v ognjeno peč preizkušnje, da bi napravil iz vas popolnoma čisto zlato. Zato se rade volje uklonite roki tako velikega dobrotnika.«

REŠUJOČ DUŠE IZ VIC
Njeni življenjepisci pišejo, da je imela veliko sočutje do trpečih duš v vicah in je zanje darovala veliko molitev in svojega trpljenja. Zato ji je preblažena Devica nekoč pokazala celo množico presrečnih duš, ki jih je ona s svojimi molitvami in trpljenjem rešila iz vic.

Sv. Katarina je umrla 1. februarja 1590, stara 68 let. Leta 1732 je bila razglašena za blaženo, leta 1746 pa jo je papež Benedikt XIV. prištel med svetnice.


Viri:
- Leto svetnikov